PARTIZANSKI DNEVNIK, Edvard Kocbek

60,00 

Ni na zalogi

Opis

Partizanskem dnevniku so prvič na enem mestu zbrana Kocbekova pričevanja v ohranjenih in doslej najdenih dnevniških zapisih, ki so izhajali v knjigah TovarišijaListinaPred viharjem in v Kocbekovih Zbranih delih. Knjigo dopolnjujeta manjši izbor pesmi iz partizanskega obdobja ter izbor člankov in govorov, ki jih je avtor zapisoval in objavljal v času, ko je nastajal dnevnik. Besedila zapisov smo se trudili ohraniti takšna, kot so v izvirniku, brez posegov, ki jih terja današnja jezikovna obrt.

Za nastanek te knjige so zaslužni slovenski intelektualci: Mihael Glavan, ki je urejanju Kocbekovih dnevnikov posvetil leta potrpežljivega in skrbnega dela; Kocbekov sodobnik Peter Kovačič Peršin, ki je med drugim zaslužen za objavo knjige Osvobodilni spisi, iz katere deloma zajema tudi pričujoča knjiga; Boris Pahor, ki je s svojim delom pomembno podpiral Kocbeka in mu do zadnjega ostal prijatelj; Andrej Inkret, ki je v raziskavo in predstavitev Kocbekove ustvarjalne dediščine vložil ustvarjalne energije, in Janez Gradišnik, ki je uredil Kocbekove predvojne dnevnike. Mihael Glavan in Peter Kovačič Peršin sta Partizanski dnevnik oplemenitila s svojima spremnima besedama. Vsem velja srčna zahvala!

Edvard Kocbek, sodobnik Srečka Kosovela in njegov brat po duhu, v svojem partizanskem dnevniku pričuje najpomembnejšo bitko, ki jo je kdaj bojeval slovenski narod. Ko smo se Slovenci prvič v pisani zgodovini družno zoperstavili trinogu brez primere, smo se s tem obenem – kot ugotavlja Kocbek – prvič v svoji zgodovini družno, jasno in odločno zoperstavili tujemu gospodarju, in obenem vsaki tuji, vnanji, najsi še tako mogočni in arbitrarni avtoriteti.

Podrobnosti

Partizanskem dnevniku so prvič na enem mestu zbrana Kocbekova pričevanja v ohranjenih in doslej najdenih dnevniških zapisih, ki so izhajali v knjigah TovarišijaListinaPred viharjem in v Kocbekovih Zbranih delih. Knjigo dopolnjujeta manjši izbor pesmi iz partizanskega obdobja ter izbor člankov in govorov, ki jih je avtor zapisoval in objavljal v času, ko je nastajal dnevnik. Besedila zapisov smo se trudili ohraniti takšna, kot so v izvirniku, brez posegov, ki jih terja današnja jezikovna obrt.

Za nastanek te knjige so zaslužni slovenski intelektualci: Mihael Glavan, ki je urejanju Kocbekovih dnevnikov posvetil leta potrpežljivega in skrbnega dela; Kocbekov sodobnik Peter Kovačič Peršin, ki je med drugim zaslužen za objavo knjige Osvobodilni spisi, iz katere deloma zajema tudi pričujoča knjiga; Boris Pahor, ki je s svojim delom pomembno podpiral Kocbeka in mu do zadnjega ostal prijatelj; Andrej Inkret, ki je v raziskavo in predstavitev Kocbekove ustvarjalne dediščine vložil ustvarjalne energije, in Janez Gradišnik, ki je uredil Kocbekove predvojne dnevnike. Mihael Glavan in Peter Kovačič Peršin sta Partizanski dnevnik oplemenitila s svojima spremnima besedama. Vsem velja srčna zahvala!

Edvard Kocbek, sodobnik Srečka Kosovela in njegov brat po duhu, v svojem partizanskem dnevniku pričuje najpomembnejšo bitko, ki jo je kdaj bojeval slovenski narod. Ko smo se Slovenci prvič v pisani zgodovini družno zoperstavili trinogu brez primere, smo se s tem obenem – kot ugotavlja Kocbek – prvič v svoji zgodovini družno, jasno in odločno zoperstavili tujemu gospodarju, in obenem vsaki tuji, vnanji, najsi še tako mogočni in arbitrarni avtoriteti.

V rokah imamo zgodovinski in umetniški dokument, ki je po obsegu, globini in dometu svetovni fenomen. Kocbek v njem neustrašno, z neizprosno doslednostjo, iskrenostjo in občutljivostjo izpričuje doživljanje duha, ki se je zoperstavil pošasti despotizma – v dotlej nesluteni podobi – nacifašizma, do zob oborožen z novimi izumi, tehnologijami in orožji se je zdel vsemogočen in nezmagljiv.

Človeštvo je stalo pred »najsilnejšo preizkušnjo človekovega duha«, v kateri »ne more nihče ostati nedolžen, slehernik postaja proti svoji volji vsak dan bolj kriv. Fašizem hoče človeka prizadeti v njegovi notranjosti, kamor doslej nasilnik ni mogel.« »Po fašistični koncepciji je dovoljeno in celo potrebno žrtvovati slehernega, ki se upira pohodu njegove zgodovine. Zato uveljavlja načelo: Namen posvečuje sredstva. Za dosego učinka so dovoljena vsa sredstva, laž, nasilje, smrt. Toda taka sredstva vodijo naravnost v kaos in propad. Sovraštvo zajema vedno več ljudi. Sovraštvo razjeda človeka in razkraja njegovega duha. Taka metoda se nujno končuje v nihilizmu. Ne samo, da bo pokvarila tistega, ki jo uporablja, temveč povzroča vedno več nasprotnikov ter tudi nje sili do vedno ostrejših in krutejših ukrepov. Z brezizjemno nujnostjo se oglašata nepomirljivost in despotizem, z njima pa prihaja brezmejno, popolno nasilje, ki je samo sebi namen.«

Kocbek ugotavlja, da je ta vojna za nas vprašanje biti ali ne biti; zato vsega sebe in svoje pero zastavlja za narodno osvobodilni boj:

»Človek božji, kar vidiš in česar ne vidiš, je spremenjena resničnost! Kar vidiš in česar ne vidiš, je bojni prostor! En sam bojni prostor! Ne fronta, potegnjena s črto orožja, niti bojišče, ki se premika z zemljišča na zemljišče, temveč eno samo razdivjano ozračje, en sam razbesneli prostor, en sam vihar usode, ena sama prepadna negotovost, ena sama smrtna nevarnost! Zamajale so se države in družbe, izpodbili so se njihovi temelji, oporekla so se načela duha in osramotila čustva milijonov. Zlom političnega reda je zanikal več od družbe same, in v izgubljenosti, ki pomeni več od barbarstva okupacije, se soočamo z nevarnostmi in neizrekljivostmi, ki presegajo moč orožja in sposobnost miselno jasnega duha. Vse to velja posebno za nas Slovence. Zgodovina je dala na tehtnico vse naše narodno telo in vsega našega duha. Naša nevarnost je groznejša od stiske bratov na jugu, Hrvatom in Srbom okupator ne ogroža narodnega obstoja tako kakor nam in zgodovina se ne obrača na njihovega duha s tako moralno ostrimi in idejno nepredvidljivimi alternativami kakor na nas. Negotovost je totalna, zato pa je tudi potreba po gotovosti totalna.«

Potrebo po »totalni gotovosti« v tej »totalni negotovosti« sprejema z vsem bitjem:

»Koliko drznih, čistih in junaških dejanj se je že zgodilo v teku teh dveh let na Slovenskem! […] Ni ure, ko bi se ne prebujali novi Slovenci in se ne povezovali v čvrstejšo zaroto. V tej ponočni uri razločno čutim, kako se iz dneva v dan veča upornost Slovencev, kako se bogatita napadalnost in jasnovidnost naroda, ki je spoznal uro obiskanja. […]  Pod milim uporniškim nebom smo do kraja iztrgani utilitarističnemu življenju in ozkim koristim dnevnega životarjenja. Tukaj živimo v vesoljnih merah.«